Cilji izobraževanja v Sloveniji
Nacionalna in lokalna raven upravljanja
Institucionalna raven upravljanja
Zasebno izobraževanje
Cilji izobraževanja v Sloveniji
Temeljni cilj sistema vzgoje in izobraževanja v Sloveniji je zagotavljanje optimalnega razvoja posameznika ne glede na spol, socialno in kulturno poreklo, veroizpoved, rasno, etnično in narodno pripadnost ter telesno in duševno konstitucijo oziroma invalidnost. Država je dolžna ustvarjati možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Univerze in visoke šole so avtonomne. Ustava otrokom z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter drugim huje prizadetim osebam zagotavlja pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi.
Učni jezik je slovenski, italijanska in madžarska narodna skupnost imata na narodno mešanih območjih pravico do vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku. Ustava varuje tudi položaj romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, in ji zagotavlja posebne pravice. Otroci priseljencev imajo pravico do osnovnošolskega izobraževanja pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije.
Nacionalna in lokalna raven upravljanja
V Sloveniji je sistem vzgoje in izobraževanja organiziran v glavnem kot javna služba. Z izvajanjem javno veljavnih programov jo uresničujejo javni in zasebni zavodi ter zasebniki s koncesijo. Z zakonom je določeno, da je javna šola laična, šolski prostor pa avtonomen; v javni šoli je prepovedana politična in konfesionalna dejavnost. Z zakonom je omogočeno tudi ustanavljanje zasebnih izobraževalnih institucij, ki izvajajo lastne programe s pravico javnosti. Tako je omogočena tudi izbira izobraževanja v skladu s svetovnim nazorom.
Država in lokalna skupnost imata pri upravljanju javnih zavodov več vlog: regulatorja, ustanovitelja, glavnega financerja in nadzornika. Ministrstvo, pristojno za izobraževanje in visoko šolstvo, je pooblaščeno za načrtovanje in vodenje izobraževalnih politik in pripravo sistemskih predpisov. Pripravlja ali sodeluje pri pripravi nacionalnih programov in finančnih načrtov za predšolsko vzgojo, osnovno, srednje, višje in visoko šolstvo. Pripravlja merila za financiranje javne službe in skrbi za izvrševanje proračunov. Sodeluje pri urejanju sistema plač, statusni ureditvi zaposlenih in pripravlja programe investicij in investicijskega vzdrževanja. Za srednje, višje in visoko izobraževanje odloča ali (vladi) predlaga soglasja k razpisu za vpis in razmestitvi programov. Oblikuje informacijski sistem za vse ravni izobraževanja. V imenu države po predstavnikih sodeluje tudi v organih upravljanja javnih zavodov in opravlja druge naloge v skladu z zakoni za posamezna izobraževalna področja.
Urejanje socialnega položaja otrok in družin, učencev, dijakov in študentov je v pristojnosti Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Pri nekaterih skupnih vprašanjih (zdravstvo, kultura, javna uprava) sodelujejo tudi druga ministrstva. Pri sprejemanju strokovnih odločitev, potrebnih za načrtovanje in vodenje izobraževalne politike ministrstva, ter pri pripravi predpisov in nacionalnih programov sodelujejo strokovni sveti, ki jih ustanovi vlada.
Ti so:
• Strokovni svet RS za splošno izobraževanje,
• Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje,
• Strokovni svet RS za izobraževanje odraslih,
• Svet RS za visoko šolstvo (ta obravnava deloma tudi vprašanja višjega šolstva).
Glavna skrb države so javni zavodi, ki izvajajo javno službo. Javni zavodi so osebe javnega prava, država jih nadzoruje z mehanizmi, kot so imenovanje svojih predstavnikov v organih upravljanja, javno financiranje in sprejemanje splošnih pravil in smernic o javnih službah v zakonodaji in drugih aktih. Strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju v javnih zavodih pri izvajanju svojega poklica uživajo strokovno avtonomijo.
Država ustanavlja in financira javne srednje šole, višješolske in visokošolske zavode, zavode za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter dijaške in študentske domove ter podporne strokovne zavode na področju izobraževanja.
Občine ustanavljajo javne vrtce, osnovne šole in domove za učence, osnovne glasbene šole ter organizacije za izobraževanje odraslih. Programi predšolske vzgoje se financirajo iz občinskih proračunov, plačil staršev in drugih virov. Osnovno šolstvo se financira iz občinskega in državnega proračuna ter drugih virov. Izobraževanje odraslih se financira iz državnega in občinskih proračunov ter drugih virov.
Država ustanavlja tudi podporne javne zavode s področja izobraževanja, katerih naloge so predvsem razvoj, strokovna pomoč in nadzor, spremljanje kakovosti, svetovanje itd.
Ti so
• Zavod RS za šolstvo,
• Center RS za poklicno izobraževanje,
• Državni izpitni center,
• Pedagoški inštitut,
• Andragoški center Slovenije,
• Šola za ravnatelje,
• Slovenski šolski muzej,
• Center za šolske in obšolske dejavnosti in
• Center RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja.
Institucionalna raven upravljanja
Organ upravljanja javnega vrtca in šole je svet, organ vodenja pa ravnatelj. Svet vrtca ali osnovne šole sestavljajo predstavniki ustanovitelja, delavcev zavoda in staršev, svet srednje šole pa tudi predstavniki dijakov. Ustanoviteljica – občina oziroma država – sodeluje pri upravljanju vrtcev in šol po svojih predstavnikih v svetu ter v upravnih postopkih neposredno. Svet javnega vrtca oziroma šole med drugim imenuje in razrešuje ravnatelja, sprejema program razvoja, letni delovni načrt in poročilo o njegovi uresničitvi.
Javni vrtec, osnovna in srednja šola oblikujejo tudi svet staršev; ta daje soglasje k nadstandardnemu programu in imenuje svoje predstavnike v svet, sicer pa ima bolj posvetovalno vlogo. Organom zavoda daje predloge in mnenja. Od leta 2008 naprej imajo starši pravico sprejeti svoj program sodelovanja s šolo in združevanja v lokalne in nacionalne zveze.
Višja šola organe upravljanja in strokovne organe oblikuje v odvisnosti od ustanovitelja (država, zasebnik) in organiziranosti (samostojna šola, enota drugega zavoda ali gospodarske družbe). Poslovodni organ je direktor ali ravnatelj, svet (ali strateški svet) pa organ upravljanja. V svetu sodelujejo poleg predstavnikov ustanovitelja in zaposlenih tudi predstavniki študentov in delodajalcev. Vsaka šola oblikuje še komisijo za spremljanje in zagotavljanje kakovosti; ta sodeluje z evalvacijskimi organi visokega šolstva.
Univerze in samostojni visokošolski zavodi so v skladu z Ustavo Republike Slovenije in Zakonom o visokem šolstvu avtonomne institucije. To pomeni, da jim je poleg svobode raziskovanja, umetniškega ustvarjanja in posredovanja znanja dana tudi pravica, da samostojno urejajo svojo notranjo organiziranost in delovanje organov. Z zakonom so predpisani le najpomembnejši organi in njihove naloge.
Organi univerze so:
• rektor,
• senat,
• upravni odbor in
• študentski svet.
Organi članice univerze so: dekan, senat, akademski zbor in študentski svet.
Zasebno izobraževanje
Zasebne vrtce oziroma šole in visokošolske zavode lahko ustanovijo domače in tuje fizične ali pravne osebe. Izjema so osnovne šole, ki jih lahko ustanovijo samo domače fizične ali pravne osebe (ta omejitev ne velja za šole, akreditirane za izvajanje mednarodnih programov). Zasebnih vrtcev in šol, ki bi se v celoti financirali iz zasebnih virov, v Sloveniji ni. Vsi se financirajo ali sofinancirajo iz javnih sredstev. Večina zasebnih višjih šol se v celoti financira iz zasebnih virov – šolnin. Zasebnim visokošolskim zavodom, ki jim je bila podeljena koncesija, pa država namenja sredstva za študijsko in obštudijsko dejavnost. Sredstev za investicije in investicijsko vzdrževanje ne prejemajo, lahko pa se prek posebnih razpisov potegujejo za sofinanciranje razvojnih nalog. Te lahko prejmejo tudi zasebni visokošolski zavodi brez koncesije.
